Žalna seja Občinskega sveta Občine Radovljica v spomin Slavku Avseniku

V četrtek popoldan je bila v sejni dvorani Občine Radovljica žalna seja Občinskega sveta Občine Radovljica. Seje so se udeležili tudi člani družine Avsenik.

„Ljudje se sporazumevamo v različnih jezikih in mnogokrat prav njihova različnost otežuje razumevanje sogovornikovega razmišljanja, čustev in razpoloženja. Jezik glasbe Slavka Avsenika pa je bil razumljiv milijonom po vsem svetu. V besedilih in notah njegove glasbe je sporočilo, ki svetu predstavlja Slovence kot narod in Slovenijo kot majhno, a neskončno lepo.

Na Avsenikovi domačiji v Begunjah  danes njegova družina uspešno ohranja  in predstavlja bogato dediščino Slavkove izjemne kariere in njegovih dosežkov. Glasbena šola, galerija, različni festivali, ki jih prirejajo, so zagotovilo, da se bo ohranila tudi za rodove, ki prihajajo. Nadaljevanje tradicije in ohranjanje glasbe Slavka Avsenika, za katero skrbijo njegovi najdražji, sta neprecenljiva. 

Neprecenljivo in še kako resnično je tudi sporočilo, ki nam ga je zapustil:  če združimo talent s profesionalnostjo in trdim delom, ni ovir za uspeh, tudi izven meja naše domovine.

Slavko Avsenik je bil leta 1997 imenovan za častnega občana Občine Radovljica, za izjemne uspehe na področju narodno-zabavne glasbe, ki so prispevali k ugledu občine v širši skupnosti.  Svojo pripadnost krajem, iz katerih izhaja, je izkazal tudi kot avtor himne občine Radovljica.

V veliko zadoščenje mi je, da je občina Radovljica videla veličino njegovega poslanstva in pred dvema letoma postavila spomenik Avsenikovi glasbi  na krožišču v Lescah, skulpturo, ki s klaviaturo, harmonikami in tradicionalnim dežnikom simbolizira Avsenikovo glasbo.

Slavko Avsenik je večkrat povedal, kako veliko mu pomeni, da smo na ta način pokazali, kje so resnične korenin te, po vsem svetu priznane glasbe – pri nas, v Begunjah, na Gorenjskem. Skromen, kot je bil, pa je vendarle ves čas ponavljal, to priznanje ni namenjeno samo njemu  in njegovemu  bratu Vilku, ampak prav vsem  ljubiteljem Avsenikove  glasbe. Slednji živijo po vsem svetu, štejemo pa jih v milijonih.

Mnogo nas je tudi tu, v njegovih domačih krajih, kjer bo za vedno ostal zapisan v srca in v zgodovino.

Občina Radovljica je počaščena in ponosna, da se je Slavko Avsenik, naš častni občan, vedno rad vračal domov, na Gorenjsko, v svoje rodne Begunje. Spominjali se ga bomo s spoštovanjem,“ je v svojem nagovoru dejal župan Ciril Globočnik.

Zbrane, med katerimi so poleg članov občinskega sveta tudi številni predstavniki javnega življenja v občini, je v imenu družine Avsenik nagovoril sin pokojnega Slavka Avsenika, Slavko Avsenik mlajši.

„Včasih smo v svojih razmišljanjih mislili, da so naša naravna bogastva gozdovi, gore, planine, danes pa vemo, da je naše največje bogastvo človek. V tem oziru lahko rečem, da blagor občanom občine, ki zna ceniti svoje ljudi, ko ti še živijo. Oče mi je nekoč rekel :“Kaj pa delaš, saj ne moreš začeti graditi hiše pri  strehi, naredi najprej temelj...“ Zakladnica Avsenikove glasbe zagotovo predstavlja  del korenin  drevesa našega naroda, na katerih sloni deblo množice ljudi in krošnjo, v kateri se nahajajo največji duhovi in intelekti našega naroda. Brez močnih korenin noben narod ne more razviti močnega naroda. Oboje je med seboj povezano in zelo pomembno.

 Slavko Avsenik mlajši se je ob koncu zahvalil vsem, ki so sodelovali pri pripravi pogrebne slovesnosti: županu Cirilu Globočniku in občinski upravi Občine Radovljica, Krajevni skupnosti Begunje, gasilcem, štabu Civilne zaščite Radovljica, policistom PP Radovljica, Turističnemu društvu Begunje, župniku dr. Ambrožiču, Avsenikovemu kolektivu v Begunjah ter svojemu bratu Gregu, brez katerega takšnega pogreba, kljub temu, da smo sodelovali vsak na svoj način, ne bi bilo. „Mislim, da nas je oče v tem trenutku združil v eno. Vsi smo naredili vse, kar je bilo v naših močeh, a slovesnosti, kakršno smo pripravili, ne bi moglo biti, če nam ne bi  Občina Radovljica ves čas pomagala in stala ob strani.“

 Žalno sejo je povezovala Alenka Bole Vrabec, na harmoniko je igral Martin Jakopič, učenec Tomaža Cilenška v Glasbeni šoli Avsenik.